Kako me je majhen muzej naučil veliko o turizmu

Ker nas je bilo veliko, smo bili razdeljeni v štiri skupine, vsaka pa se je posvetila svoji temi. Sama sem bila del skupine za raziskovanje dostopnosti in vključevanja obiskovalcev v turistično izkušnjo. Svoje delo smo tesno povezovali s kulturno tematiko, saj se ti dve področji med potovanji pogosto prepletata. Raziskovali smo, kako lahko kulturni turizem postane bolj dostopen in odprt za vse, ter iskali primere, kjer so majhne spremembe učinkovito izboljšale doživetje obiskovalcev.

Naš obisk muzeja Casa dos Nichos v Viani do Castelo je postal osrednji del te raziskave. V muzeju je majhna arheološka razstava, ki prikazuje, kako lahko preteklost doživljajo vsi obiskovalci. Rimsko zgodovino poveže s sodobnimi vrednotami vključevanja, zaradi česar se nam je zdel odličen primer turizma prihodnosti.

Potovanje skozi čas

Muzej je zgrajen na ostankih rimske hiše, kar nam daje občutek, da stopamo po zgodovini, in nam omogoča, da si predstavljamo vsakdanje življenje družin pred skoraj dvema tisočletjema. Glavna razstava se osredotoča na arheološko najdišče Milreu, bližnjo rimsko vilo, ki je izjemno pomembna za portugalsko dediščino. Predmeti z najdišča nam ponujajo vpogled v arhitekturo, obrtniške spretnosti in organizacijo družbe v času Rimljanov.

Toda tisto, kar Caso dos Nichos loči od drugih muzejev, je njen praktičen pristop. Namesto da smo razstavne eksponate zgolj opazovali skozi steklo, smo se jih lahko dotaknili in si jih ogledovali od blizu. To nam je ponudilo edinstveno priložnost, da zgodovino ne doživimo le z očmi, ampak tudi s telesom in čustvi. Za našo skupino je bilo to še posebej zanimivo, saj smo preučevali, kako oblikovati turistične izkušnje, ki so resnično prijazne in dostopne prav vsem.

Ko sem si nadela težko repliko rimske čelade, sem takoj začutila, kako mi pritiska na glavo in ramena. Začela sem razmišljati o moči in vzdržljivosti Rimljanov, ki so prehodili dolge razdalje v bojnem oklepu. Ko sem prijela lok in puščico, sem spoznala, da je napeti tetivo zahtevalo ogromno moči, natančno streljanje pa sploh ni bilo enostavno. Ti majhni fizični izzivi so nam pomagali sočustvovati z odpornostjo in disciplino starodavnih vojakov. Pokazali so nam, kako se skozi dotik lahko odkrijejo vidiki zgodovine, ki jih nobena knjiga ne more povsem prikazati.

Všeč mi je bila tudi podrobna miniaturna maketa rimskega mesta in vile. Preko njenih majhnih ulic in natančno izdelanih stavb smo si lahko predstavljali življenje družin, delavcev in vojakov, ki so nekoč polnili ta prostor z energijo in vsakdanjimi opravili. Maketa je prikazovala življenje skupnosti, njihove običaje in trdoživost. Ko smo stali okrog nje, smo si predstavljali otroke, ki se igrajo na dvoriščih, ženske, ki pripravljajo obroke, in trgovce, ki trgujejo z blagom. Bilo je, kot da bi stopili v živahen utrinek rimske družbe, ki nas je spomnil, da so ti ostanki nekoč bili domovi in zbirališča, polna smeha, dela in vsakdanjih izzivov.

Razprave v naši skupini

Po ogledu smo se člani skupine zbrali, da bi razmislili o tem, kaj smo videli. Ena glavnih tem naše razprave je bila, ali naj kulturne ustanove stremijo k velikemu številu obiskovalcev ali dajejo prednost bolj smiselni izkušnji z manjšimi skupinami. Nekateri so trdili, da visoko število obiskovalcev zagotavlja finančno stabilnost in prepoznavnost, kar olajša financiranje projektov ohranjanja. Drugi so menili, da je pomembnejša poglobljena izkušnja in osebna povezava, saj prav takšni doživljaji obiskovalce spodbudijo, da kulturno pomembne lokacije spoštujejo in varujejo. Ta razprava je odražala širša vprašanja sodobne turistične politike, kjer je ohranjanje ravnotežja med gospodarsko vzdržnostjo in kulturno integriteto še vedno velik izziv.

Druga razprava se je osredotočila na odprtost do vseh in vprašanje, kdo lahko pripoveduje zgodbe o dediščini ter kako muzeji zagotovijo, da se vse skupnosti počutijo zastopane. Razmišljali smo, kako lahko Casa dos Nichos s svojimi domiselnimi reprodukcijami služi kot vzor za vključenost in dostopnost. Za slepe in slabovidne obiskovalce dotikanje predmetov spremeni muzej iz nečesa nedostopnega v prostor, kjer lahko dejansko sodelujejo. Pogovarjali smo se tudi o tem, da je treba v pripovedovanje rimske zgodovine vključiti zgodbe žensk, otrok in sužnjev, saj so njihove izkušnje v tradicionalnih zapisih pogosto spregledane. To je ravno tak pristop k odprtosti in dostopnosti, ki ga je naša skupina želela izpostaviti in spodbujati v svojem delu. Pomembno se nam je zdelo, da imajo vse zgodbe svoj glas.

Povezovanje preteklosti s prihodnostjo

Obisk Case dos Nichos ni bil le prijeten izlet, temveč del naše naloge, da znova premislimo, na kakšen način naj turizem deluje. Z osredotočanjem na dostopnost želimo ustvariti turizem, ki koristi prav vsem obiskovalcem – ne le tistim, ki imajo privilegij in sredstva za oglede, ampak tudi tistim, ki se srečujejo z ovirami, kot so invalidnost, finančne omejitve ali kulturna izključenost. To se ujema s širšo vizijo TDFF, da potovanja ljudi povezujejo, učijo in jim odpirajo možnosti.

Tudi Casa dos Nichos uteleša te vrednote. Kaže, da je kulturno dediščino mogoče ohraniti in predstaviti na način, ki je privlačen in dostopen vsem. Obiskovalce spodbuja, da poslušajo in razmišljajo, mirno in intimno vzdušje muzeja pa je v nasprotju s hitrim tempom množičnega turizma. Tak turizem ni več le način zaslužka, ampak postane most med preteklostjo in prihodnostjo, ki je odprt za vse. Poudarja tudi, kako lahko lokalne skupnosti uporabljajo dediščino kot vir za krepitev identitete in spodbujanje medkulturnega dialoga.

Naša vizija vključujočega turizma

Naša skupina si je zamislila turizem, kjer je dostopnost samoumevna. To pomeni, da je treba upoštevati potrebe invalidov, tako da so na voljo rampe, opisi v Braillovi pisavi in avdio vodniki. To vključuje tudi prepoznavanje LGBTQ+ identitet in ustvarjanje prostora za zgodbe zgodovinsko marginaliziranih skupnosti, katerih glasovi so bili v pripovedovanju o dediščini pogosto prezrti. Za nas to pomeni tudi ustvarjanje doživetij, ki spodbujajo pogovor in izmenjavo, kjer se obiskovalci in domačini med seboj učijo in soustvarjajo občutek pripadnosti. Muzej, kot je Casa dos Nichos, pokaže, kako lahko takšne čutne izkušnje poskrbijo, da iz zgodovine ni izključen nihče.

Zavedamo se tudi, da sta dostopnost in trajnost tesno povezani. Turizem ne sme izkoriščati ali preobremenjevati skupnosti. Namesto tega naj prinaša priložnosti za rast, ponos in medsebojno spoštovanje. Trajnostni turizem zahteva premišljeno načrtovanje, da se naravni in kulturni viri ohranijo, hkrati pa ljudem omogoči, da jih doživljajo in iz njih koristijo. Inovacije, kot so digitalna orodja, lahko razširijo dostop tako, da ponudijo virtualne oglede ali interaktivne vsebine na spletu. Toda pristni trenutki, kot je občutek teže rimske čelade ali napetosti loka, ostajajo nenadomestljivi. Takšne otipljive izkušnje ustvarjajo čustvene povezave, ki poglabljajo naše spoštovanje do preteklosti.

Vabimo vas, da raziščete več

Naše razmišljanje o muzeju Casa dos Nichos je del širše raziskave, ki jo nadaljujemo v okviru programa TDFF. V drugih člankih in intervjujih, tudi s portugalskima organizacijama ILGA in IRIS, smo se poglobili v te teme in raziskali, kako različne skupnosti po Evropi znova razmišljajo o turizmu. Vabimo vas, dragi popotniki, da se nam pridružite, sledite naši poti in pomagate oblikovati prihodnost turizma, ki ni le inovativna in kakovostna, temveč temelji tudi na pravičnosti, dostopnosti in spoštovanju. S tem ko podpirate dostopne in trajnostne prakse, postanete del gibanja, ki zagotavlja, da kulturna dediščina ne ostane ujeta v preteklosti, ampak živi, se deli in ostaja pomembna za prihodnje generacije.