Inovativno medsebojno izobraževanje

Seminar je potekal v sklopu projekta »Travel Different for Future«, v okviru katerega so slovenski in nemški prostovoljci pripravili že več delavnic, s katerimi želijo spodbuditi mlade k bolj trajnostnemu in kulturno občutljivemu načinu potovanja. To je bila že tretja mladinska izmenjava, ki jo je omogočila Evropska unija.

Če vam to zveni zanimivo, bomo veseli, če boste nadaljevali z branjem. Zapisali smo nekaj najbolj nepozabnih doživetij z mladinske izmenjave, ki jih želimo deliti z vami. Še bolj pa bomo veseli, če se boste želeli pridružiti našemu projektu. Enkrat mesečno se srečujemo na spletu, kmalu pa se nam bodo pridružili tudi naši novi partnerji iz Španije in Portugalske. Vsaj enkrat na leto se srečamo v živo, v prihodnje pa že načrtujemo ponovna srečanja. Leta 2024 se bomo srečali v Nemčiji, leta 2025 na Portugalskem, leta 2026 v Španiji in leta 2027 v Sloveniji.

»Kdor želi potovati, mora najprej gojiti ljubezen do države in njenih ljudi – ne sme imeti predsodkov. Pomembno je, da želi videti dobro v svetu okoli sebe, namesto da ga s primerjanjem pokvari.«
–Theodor Fontane

Voden ogled slikovitega Mittenwalda

Starejši, tradicionalno oblečen moški je bil navdušen, da smo govorili angleško in dobro prevajali. »Prevodi so vedno nekoliko zapleteni,« nam je povedal. Uro in pol smo se sprehajali po čudovitem mestu Mittenwald. Skupaj smo prehodili le približno 800 metrov. Nismo hodili daleč, saj Mittenwald ni veliko mesto, vsaj ne zgodovinsko središče tega turističnega središča ob vznožju Alp. Pot je polna zgodovine. Gre za zgodbe o vojni in miru, o starih časih, ki niso bili vedno prijetni, ali pa vsaj zagotovo niso bili lahki. Veliko smo izvedeli tudi o religiji in izdelavi violin. Mittenwald je namreč znan po izdelavi violin, naš vodič pa je bil na to tradicijo vidno ponosen.

Posebno privlačnost Mittenwalda predstavljajo stari poslikani domovi. Ustavili smo se pred nekaj hišami, da smo spoznali pomen poslikav. Ta umetnost je navdihnjena z baročnim slogom in posnema arhitekturne elemente, da hiše delujejo bolj bogato. Poslikave prikazujejo različne motive, kot so ogledala, štukature, sončne ure, polja, biblijske prizore, podeželsko vsakdanje življenje in lov. Na stenah so naslikani tudi izreki.

Na koncu si je naš vodič vzel čas, da je odgovoril na naša vprašanja, ki pa niso bila neposredno povezana z Mittenwaldom, temveč z njegovimi izkušnjami z različnimi skupinami, ki jih vodi. Žal zelo malo ljudi, ki obiščejo Mittenwald, sodeluje v vodenih ogledih. Še manj pa jih želi izvedeti kaj o mestu in njegovi zgodovini. Po njegovih izkušnjah zanimanje po približno 30 minutah običajno upade, obiskovali pa postavijo le nekaj vprašanj. Veliko ogledov je namenjenih skupinam iz Azije, ki Mittenwald obiščejo na organiziran način. Meni, da imajo njihovi prevajalci pogosto težave pri prevajanju povedanega. »Posledično se veliko izgubi,« pravi vodič. Vseeno pa cenijo oglede s pravim domačinom in mnogi od njih na koncu z njim posnamejo selfi.

»Kjerkoli so tujci redki, so toplo sprejeti.«
–Jean-Jacques Rousseau

Turizem v Mittenwaldu brez velikega hotela in sčasoma brez snega

Občinski svet v Mittenwaldu je skoraj soglasno podprl gradnjo velikega hotela na velikem neobdelanem zemljišču, ki se nahaja v središču mesta. Investitor in upravljavec bi bila velika hotelska veriga z načrtovano naložbo okoli 50 milijonov evrov. Potekal je lokalni referendum, na katerem je 57 % glasovalo proti projektu, ki je bil posledično zavrnjen. Opozarjali so, da bi hotel slikovitemu mestu dal preveč urbani videz. Konkurenca za druge nastanitve ni bila problem, saj v Mittenwaldu tako ali tako primanjkuje postelj za goste. Z zgodbo so nas seznanili predstavniki turistično-informacijskega centra v Mittenwaldu.

Nato smo razpravljali o prednostih in slabostih takšnega projekta. Bil je zanimiv vpogled v izzive razvoja turizma, ki je zajemal vprašanja, kot so identiteta, avtentičnost, konkurenca, cene nastanitev, veliko število postelj in pomanjkanje gostov. Ena izmed pomembnih tem, o katerih smo razpravljali, je bila, kakšni obiskovalci so primerni za Mittenwald. Poleg tega smo se pogovarjali o tem, kako Mittenwald stremi k temu, da bi bil privlačna destinacija skozi vse leto, še posebej ob upoštevanju, da zimski športi čez nekaj let verjetno ne bodo več mogoči. To je vključevalo tudi pojem »zanesljivost snega«. Kot je dejal eden od predstavnikov: »Ko v aprilu rezerviram zimski dopust za januar, želim biti dokaj prepričan, da bo takrat sneg.«

»Turist uniči tisto, kar išče, tako da to najde.«
–Hans Magnus Enzensberger

Kompostna stranišča in vozniki avtobusov iz Pakistana

Turistično-informacijski center se nahaja znotraj železniške postaje v Kochelu. To je koristna storitev za tiste, ki ne pridejo z avtomobilom. Vendar teh ni veliko. Več o tem kasneje.

Pozdravi nas vodja turizma, mlad moški, ki je odraščal v tem kraju. Oblečen je v tradicionalno jakno in deluje zelo motiviran. Vidimo, da z veseljem odgovarja na naša kritična vprašanja, in ne dvomimo, da mu je trajnost zelo pomembna. Ima velike načrte in bi rad naredil še več. Vendar pa mora biti pri tem vključen celotna skupnost – lokalni politiki, prebivalci in seveda turistična panoga. Ljudje, s katerimi dela, pa niso posebej navdušeni nad eksperimentiranjem. In potem je tu še vprašanje odgovornosti. Velika nadloga je cesta, ki je pogosto preobremenjena z avtomobili, zaradi česar Kochel izgublja svoj čar. Rad bi našel rešitev za to težavo, vendar prometna cesta ni v pristojnosti občine, zato so njihove možnosti omejene. Poleg tega je vodja turizma mnenja, da bo težko prepričati ljudi, naj raje izberejo vlak kot avtomobil.

Vlak med Münchnom in Kochelom sicer ocenjuje kot dobro povezavo, a prebivalci Münchna vseeno raje pridejo z velikimi avtomobili, kar preobremeni Kochel in okoliška parkirišča. Ko že govorimo o parkiriščih – kemična stranišča, ki se tam nahajajo, so za vodjo turizma prava nočna mora. Dolgo je iskal bolj okolju prijazne in cenovno dostopne alternative ter se navdušil nad kompostnimi stranišči. Politiki so se strinjali, a podjetja, ki bi prevzelo čiščenje stranišč, preprosto ni našel.

Primer iz sosednje občine kaže, kako lahko taki poskusi spodletijo. Občina je želela uvesti več avtobusov, da bi ljudje za zadnje kilometre do Alpseeja raje uporabili javni prevoz namesto svojih avtomobilov, ki morda sploh ne bi smeli voziti tja. Problem je v tem, da ni dovolj voznikov avtobusov. Trenutno si zato prizadevajo zaposliti voznike iz Pakistana. Včasih težava torej ni v pomanjkanju volje za uvedbo trajnostnih sprememb, temveč v pomanjkanju kadra in sredstev.

Naš sogovornik je zaskrbljen tudi zaradi vpliva družbenih omrežij. Ljudje iščejo mesta za popolne selfije in jih pogosto snemajo na krajih, kjer to ni dovoljeno, bodisi zaradi varstva narave bodisi zaradi varnosti. Omejitev in prepovedi se ljudje pogosto ne držijo, zato narava trpi, kar naš sogovornik iz Kochela vidi kot zelo zaskrbljujoče.

Naravni turizem – turizem v naravi in z njo

Kako pomembna je narava za turizem? Za mnoge je lepa narava razlog, da izberejo določeno destinacijo. Toda zakaj mora biti vedno nekaj posebnega? Zakaj potovati v Kanado iz ljubezni do narave, ko pa lahko neokrnjeno naravo doživimo tudi na Norveškem in to storimo na veliko bolj trajnosten način?

Narava ima v turizmu osrednjo vlogo – tako kot destinacija kot tudi kot prostor za različne dejavnosti. Gore, jezera, morja, gozdovi in puščave privabljajo milijone popotnikov. Kraji, kot so Grand Canyon, Alpe ali severni sij, privabljajo ljudi z vsega sveta, ki so pripravljeni potovati na dolge razdalje, veliko plačati in s tem povzročiti visoke emisije, da jih vidijo.

Narava obljublja svež zrak, mir, tišino in gibanje na prostem, kar zveni kot popolna sprostitev. Izrazi, kot so dobro počutje, »gozdno kopanje« in nežni turizem, so tesno povezani z njo. Toda potem obstajajo dejavnosti, kjer narava služi več kot le ozadje. Ni redko, da narava trpi zaradi dejavnosti, kot so smučanje, plezanje ali surfanje. Narava velikokrat služi kot »igrišče« za aktivnosti na prostem. Dober primer je potapljanje, ki običajno vpliva na naravno okolje. Še bolj žalostno pa je to, da se ljudje potapljajo le, če lahko pod vodo kaj vidijo. Kako torej zaščititi morski svet kot naložbo v prihodnost? Enako vprašanje velja tudi za safarije.

V mnogih podeželskih območjih je narava gonilo turizma, na primer v Alpah, Skandinaviji ali na tropskih otokih. Turizem, ki temelji na naravi, ustvarja delovna mesta in dohodek za tamkajšnje prebivalce, ki tako ne morajo služiti z izkoriščanjem naravnih virov, kot je krčenje gozdov, kar bi sčasoma tudi zmanjšalo privlačnost regije za turiste. Vendar narava ne bi smela biti le ozadje, temveč bi morala biti v središču turističnega doživetja. Da bi narava ohranila svoj dolgoročni pomen v turizmu, je ključnega pomena njena trajnostna raba in zaščita. S tem se sprašujemo, koliko obiskovalcev lahko narava še prenese.

Pristno doživetje narave je nenazadnje mogoče le, če ni prevelike gneče. Okolju prijazne nastanitve, trajnosten prevoz in mobilnost (na primer potovanje z vlakom namesto z letalom), usmerjanje obiskovalcev po pohodniških poteh z informacijskimi tablami, omejitve števila obiskovalcev v narodnih parkih, vstopnine, ki financirajo varstvo narave, ter okoljska izobraževanja za turiste so le nekateri primeri možnih pristopov.

»Neumneži v tujih državah obiskujejo muzeje, pametnejši pa hodijo v gostilne.«
–Erich Kästner

Identiteta in prehrana

Med seminarjem smo raziskovali, koliko lahko hrana prispeva k medkulturnemu učenju in v kolikšni meri to, kar jemo in pijemo, oblikuje našo identiteto. Tradicionalna bavarska kuharska delavnica je bila dobro izhodišče za obravnavo te teme. Pogovarjali smo se o tem, kaj naredi hrano tradicionalno in kdaj postane tradicionalna. Kako dolgo je treba nekaj jesti ali piti, da se šteje za tradicionalno? Je to krompir, pridelek, ki izvira iz Južne Amerike, zdaj pa je sestavni del tako nemške kot slovenske kuhinje? Je to pivo, ki izvira iz današnjega Iraka, brez katerega bi si težko predstavljali ljudske festivale v različnih delih sveta? To so zapletena, a tudi zanimiva vprašanja. Če pri tem nismo preveč strogi, pa obstajajo jedi in pijače, ki jih lahko brez dvoma štejemo za tradicionalne, saj jih ljudje uživajo ob določenih letnih časih ali posebnih priložnostih. Ponavljajoče se vprašanje: »Kaj ješ za božič?« odpira druga družbena vprašanja. Ali obstajajo živila za določene verske priložnosti? Kje še velja postni čas pred veliko nočjo? In tako naprej.

Pogovor nato zaide k bontonu pri mizi in družbenemu pomenu skupnega obroka. Primeri so nedeljska kava s torto pri starih starših ali druženja ob žaru s prijatelji. Ali molimo pred jedjo? Ali začnemo in končamo skupaj? Je večerja čas, ko govorimo o našem dnevu, ali med jedjo gledamo televizijo? Ali še vedno pridelujemo svojo hrano? Ali jabolka dobimo od starih staršev na vasi ali uvožene iz Nove Zelandije? Ali hrana prispe v kuhinjo napol pripravljena ali jo še vedno kuhamo sami? In če da, kdo kuha?

Če smo na dopustu, kjer je vse vključeno v ceno bivanja, potem to ne moremo vedeti. Velika počitniška letovišča običajno ponujajo hrano, ki jo imajo gostje radi. Med dvotedenskim bivanjem v Španiji morda nikoli ne boste videli notranjosti kuhinje ali izvedeli, kaj domačini jedo za zajtrk. Obisk lokalne pekarne ali trgovine z živili ponuja vpogled in popotnikom ponuja odlično priložnost za razmislek o vprašanjih, kot so: Koliko vrst kruha je na voljo? Ali imajo veliko morskih sadežev? Ali imajo več piva ali vina? To je lahko zelo zanimiva tema, kjer se lahko popotniki veliko naučijo – še toliko bolj, ko govorimo o trajnosti.

Tema nas je tako navdušila, da smo se skupaj z našimi novimi partnerskimi organizacijami odločili organizirati mednarodno mladinsko izmenjavo na temo »Prehrana – tradicija – družba – trajnost«. Mladi iz Slovenije, Nemčije, Španije in Portugalske se bodo srečali, kuhali, jedli, izmenjevali ideje, se učili in širili svoja obzorja.

»Potovanja uničujejo predsodke, fanatizem in ozkoglednost.«
–Mark Twain

Ali sploh obstaja kaj, kar bi lahko imenovali »tipično nemško«?

Tukaj je nekaj lastnosti, ki jih Nemčiji ali Nemcem pogosto pripisujemo doma in v tujini: točnost, urejenost in struktura, neposrednost, vestnost ter močan občutek dolžnosti. Potem so tu še zabave, klubi, pivo, klobase, tradicije, prazniki, pesniki in misleci. Vendar bodite previdni s stereotipi! Niso vsi Nemci točni, urejeni ali pivci piva – to so posplošene podobe. Veliko »tipično nemških« stvari obstaja tudi v drugih državah.

Poleg tega je Nemčija raznolika država z regionalnimi, socialnimi in kulturnimi razlikami, na primer med Bavarsko in Berlinom ali med mestnimi in podeželskimi območji. Izraz pogosto pomaga pri medkulturnem razumevanju, saj kaže, kako ljudje iz drugih držav dojemajo Nemčijo. Da je nekaj »tipično nemško«, ni naravni zakon, temveč družbeno ustvarjena podoba, ki se spreminja z migracijami, globalizacijo ali spremembami generacij. Obstaja le kot kliše, a resničnost je veliko bolj zapletena. Kdor si res želi spoznati Nemčijo, mora spoznati njene regije, jezike, življenjske sloge in zgodbe ljudi.

Zaključek

Res je, potovanja lahko pomagajo zmanjšati predsodke, vendar ne samodejno. Veliko je odvisno od tega, kako potujete, kaj doživite in kako odprti ste. Velik vpliv ima tudi, če ste na potovanje pripravljeni tako, da poznate nekaj o državi in njeni zgodovini ter znate izgovoriti nekaj besed v njihovem jeziku.

Neposreden stik z ljudmi pomaga premisliti o stereotipih in jih nadomestiti z resničnimi izkušnjami. Obzorij ne boste širili v velikih hotelskih kompleksih in redko v turističnih središčih, kjer so ljudje zaradi množice glasnih turistov pogosto razdraženi. Cene se dvignejo, njihova najljubša lokalna kavarna pa posledično izgine.

Če želite spoznati državo in njene prebivalce, razmislite o tem, da bi se oddaljili od glavnih turističnih znamenitosti. Različne kulture, jeziki, tradicije in načini razmišljanja nas naučijo, da obstaja veliko različnih »normalnosti«. Lažje pa je tudi prepoznati podobnosti in imeti empatijo do drugih načinov življenja. Hkrati se med potovanjem in pristnimi interakcijami pogosto naučimo več o sebi kot o drugih. Nenadoma spoznamo, da naš način življenja in naši pogledi niso norma, kar je odlična priložnost, da jih postavimo pod vprašaj.

»Kam bi prišli, če bi vsi rekli: ‘Kam bi pa sploh prišli?’ in nihče ne bi šel pogledat, kam bi dejansko prišel, če bi šel?«
–Kurt Marti